Dorotejine solze; e-knjiga

Opis

Slovenski pisatelj IVAN SIVEC pred vami razgrinja življenjsko zgodbo klaris iz Samostana Mekinje pri Kamniku, s poudarkom na najbolj prepoznavni, dobrotljivi in razsvetljeni opatinji Doroteji Sidoniji Gallenberg (1664-1728). V leposlovju je bila v preteklih desetletjih samostanska dejavnost precej spregledana, pa čeprav gre za večstoletna duhovna središča, izobraževalne centre ter uspešne gospodarske in kulturne enote. V romanu so prikazane osupljive zgodbe bogatih plemkinj tako po duhovnih prednostih kot pomanjkljivostih. Srhljive so predvsem zgodbe o protestantski odpadnici, ločitvi po srednjeveško, zamolčani ljubezni, rudniku zlata, zeliščnem čudežu in skrivnostih sv. Primoža. V romanu vzbujata posebno pozornost polihistor Janez Vajkard Valvasor in oče slovenske besede Primož Trubar. Celotna pripoved je hvalnica Samostanu Mekinje in bližnjemu mestu Kamnik, zemeljskemu raju pod Kamniškimi planinami.

Spremne besede so napisali dr. Damjan Hančič, župan Občine Kamnik Matej Slapar in direktorica Javnega zavoda za kulturo Kamnik Irena Gajšek.

Dr. Damjan Hančič je med drugim zapisal:

Med mekinjskimi opatinjami Doroteja Sidonija Gallenberg (1706–1728) zagotovo zavzema vodilno mesto. Rodila se je 7. septembra 1664 v gradu Soteska na Dolenjskem ob reki Krki. Bila je hči Jurija Žiga Gallenberga, ki je konec 17. stol. skupaj s svoji bratom temeljito prenovil mekinjski samostan in sestra Wolfa Vajkarda Gallenberga, ki je bil med leti 1723 in 1733 kranjski deželni glavar. V samostan je vstopila 24. februarja 1680, za opatinjo pa je bila izvoljena 24. junija 1706. Poostrila je samostanska pravila in klavzuro, v mekinjski samostanski cerkvi je dala postaviti nov leseni glavni oltar posvečen Marijinemu vnebovzetju. Postaviti je dala nove cerkvene orgle. Bila je tudi med glavnimi pobudniki ustanovitve Bratovščine Marijinega brezmadežnega srca, ki je delovala v Mekinjah med leti 1718 do 1782. Pri papežu je tudi dosegla, da je bratovščino kanonično ustanovil. Bratovščina je prirejala procesije, ki so se jih udeleževali verniki iz vse Kranjske, pa tudi iz Štajerske. Mekinje so postale nekakšna mala Marijina romarska pot. Umrla je ravno na božič, 25. decembra 1728.

Zato je prav, da je njen lik končno našel tudi literarno upodobitev v pričujočem literarnem delu – zgodovinskem romanu priznanega slovenskega pisatelja Ivana Sivca, ki po svojem izvoru (Moste pri Komendi) vsekakor sodi med »bližnje sosede« mekinjskega samostana. Njegovo delo temelji na skrbno preučenih zgodovinskih dejstvih, ki pa je mu glede na žanr dopuščeno dodati mnogo več »umetniške svobode«, kot je to običajno pri siceršnjih znanstvenih monografijah. Kljub temu pa gre tako kot pri ostalih njegovih dosedanjih literarnih delih za odlično simbiozo arhivsko dokazljivih dejstev in dodanih domišljijsko-literarnih primesi, kar daje delu novo dimenzijo in širi vedenje o tej pomembni mekinjski opatinji med širši krog slovenske publike, ki jo brez tega zagotovo ne bi (s)poznala.

            Dr. Damjan Hančič, univ. dipl. zgodovinar, dolgoletni raziskovalec zgodovine Mekinj in kamniške okolice ter avtor doktorske disertacije o zgodovini samostanov klaris na nekdanjem Kranjskem

Župan Občine Kamnik Matej Slapar pa med drugim tudi to:

Duh Doroteje Sidonije Gallenberg ostaja živ. V mrliški knjigi klaris še danes najdemo zapisane hvalnice tej izjemni, prvi gallenberški opatinji. Njeno znanje in skrb za zdravje redovnic potrjujejo tudi podatki o dolgoživosti mekinjskih klaris, ki so v povprečju živele kar dvajset let dlje od tedanjega povprečja – dlje celo od sester v Ljubljani in Škofji Loki. K temu so poleg premišljene skrbi za telo in duha nedvomno pripomogli tudi zdrava klima Mekinj, ki je bila nekoč znana po blagodejnem vplivu na pljučne bolezni.

Roman Dorotejine solze je tudi iskrena hvalnica Kamniku, njegovim ljudem in pokrajini. V njem se prepletajo osebni spomini avtorja, priljubljenega pisatelja Ivana Sivca, ki je v bližini Kamnika preživel svojo mladost, ter globoka ljubezen do lokalnega prostora – kar potrjuje tudi dejstvo, da iz Kamnika prihaja njegova življenjska sopotnica.

Zato mi je v posebno čast, da to delo uvajam s spremno besedo. Prepričan sem, da bo roman nagovoril tako ljubitelje zgodovine kot tudi bralce, ki v knjigah iščejo čustveno in pripovedno bogato izkušnjo.

            Matej Slapar, župan občine Kamnik

Direktorica Javnega zavoda za kulturo Kamnik Irena Gajšek pa med drugim navaja:

Z razvojem turistične ponudbe je samostan postal tudi destinacija za obiskovalce, ki iščejo več kot le prenočišče. Tematski programi, kot so “romantični paket v objemu zgodovine” ali “planinski oddih s kulturnim utripom”, gostom ponujajo izkušnjo, ki združuje mir samostanskega okolja z raziskovanjem naravne in kulturne dediščine okolice. Gostje lahko spijo v nekdanjih celicah, si ogledajo zgodovinsko kapelo, obiščejo bližnjo Veliko planino ali se udeležijo zvočne kopeli v nekdanji samostanski dvorani.

V samostanu ob vikendih potekajo poroke in pa intenzivne vaje različnih zborov in instrumentalnih skupin.

V sedmih letih delovanja je postal prepoznaven protokolarni objekt, kjer potekajo najrazličnejša srečanja tako političnih, poslovnih kot komercialnih dogodkov.

Vse te dejavnosti niso naključne. So rezultat vizionarskega načrta preobrazbe samostana v sodoben center kulturnega in duhovnega dogajanja.  Z LAS Srce Slovenije projekti samostanu ne ustvarjamo zgolj programa — ustvarjamo skupnost. Ustvarjamo prostor, kjer se lahko stari in novi prebivalci Kamnika ponovno povežejo s svojo identiteto in krajem.

Mekinjski samostan danes ni več le spomenik zgodovine. Je prostor žive dediščine. Njegove zgodbe niso več zapisane le v kamnu, temveč tudi v ljudeh, ki jih soustvarjajo — skozi ustvarjalnost, radovednost in iskreno željo po medsebojnem srečanju.

Irena Gajšek, direktorica Javnega zavoda za kulturo Kamnik